Veliko Kozje 2004

	Tudi na letošnjem pohodu na Veliko Kozje se je naša ta prava pot pričela na železniški postaji v Zidanem mostu. Najprej prečkamo Savinjo in se začnemo počasi vzpenjati v smeri Gašperjeve koče pod Velikim Kozjem. Nato nas vodi pot naprej, kjer pridemo do prve razgledne točke, kjer se v meglicah že kaže dolina reke Savinje.
	Narava nam na vsakem koraku kaže, da gre sedaj zares. Pomlad je tu in narava se prebuja v vsej svoji veličini.
	Ko pridemo do prvih skal nas pozdravijo tudi prave planinske rožice. Vendar se umaknejo na mesta, kjer jih človeška roka ne doseže zlahka tako, da se pučutijo varne. Zgoraj na skalovju vidimo Avrikelj - zavarovano planinsko rožo, ki je sorodnik trobentic.
	Avrikelj se najbolje počuti v skalnih razpokah in prepadnih stenah, kjer se najde malo zemlje. Težje, ko je dostopen teren, večja je verjetnost, da ga bomo opazili.
	Na vrhu Velikega Kozja imamo lep razgled na vse strani. Na nasprotni strani je pred nami Kopitnik.
	Nato nas pot vodi naprej na Sv. Lovrenc, kjer si ogledamo enega najlepših rastišč clusijevega svišča, po domače velikega encijana. Na levi strani clusijev svišč in na desni tržaški svišč. Seveda so vse rastline zavarovane in jih je prepovedano trgati.
	V ozadju vidimo Veliko Kozje iz smeri cerkve Sv. Lovrenca. Nato nas pot vodi proti Loki, kjer nas zopet čaka udoben vlak, ki nas popelje nazaj domov. Lahko pa gremo tudi na Breg, ki je še eno postajo pred Loko, tako da je pot še malo daljša.