KUM - NOVOLETNI POHOD

02. januar 2012

Foto: Mirko Rančigaj

Letos je potekal že 30. tradicionalni novoletni pohod na najvišji vrh Zasavskega hribovja 1220 m visoki Kum. Ker daleč naokoli ni višjega vrha, mu pravijo tudi Zasavski Triglav.

Ker je bilo o tem vsakoletnem pohodu že skoraj vse napisano, naj bo tokrat malo drugače. Naj ta pohod opiše kar moj zvesti prijatelj, moj fotoaparat, kot ga je videl preko svojega objektiva.

V Trbovljah izstopimo iz vlaka in se usmerimo na pot proti Kumu in končno le toliko svetlobe, da naredim eno fotkico, kar tako, za ogrevanje.

Kako lepo gredo drug za drugim v ravni vrsti in vse bolj belo postaja.

Aha, a tu bo zdaj "Raketa pod kozolcem"? Ne, gremo kar naprej, dobro.

To je zagotovo ta Čebulova dolina, hm, naš vodnik Branko je nekaj zamišljen.

Drugi postanek pri križu, no tu so obrazki že bolj veseli, zato je tudi fotkica veliko lepša.

Čaka nas še zadnja tretjina poti, vzdušje je vse bolj veselo, snega vse več, veter vse bolj mrzel, le kaj nas še čaka na vrhu ?

Končno na vrhu, tu se nam je pridružila še gosta megla, komaj sem izostril tole sliko.

Stopim še do samega vrha Kuma, da posnamem še razgledno ploščo, še dobro, da so jo obtežili s kamnom, saj bi jo lahko močan veter odnesel.

Šentjurski planinci, ja tak so vroči, da se je sneg kar topil okoli njih. :)

Končno se odpravimo iz te "Sibirije", naš cilj, pravijo, je Hrastnik.

Že spet počivajo, upam samo, da kdo gleda na uro, vlaki so dandanes bolj točni, kot so bili včasih.

Kako lep je pogled proti domačem kraju, Mrzlica, Gozdnik, Šmohor, vsi naši hribi se lepo vidijo in sonček, zlati sonček je pokukal iz oblakov in nas pozdravil.

Prišli smo do meje, snega vse manj in manj, mraz je popustil, veter je potihnil, začenja se pomlad.

No s tem napisom bi se popolnoma strinjal, le večkrat bi ga rad ujel v svoj objektiv, na naših planinskih poteh.

Tu se začne zadnji del poti, hoja po odpadlem listju, razpoloženje dobro, obrazki nasmejani in ….

… takole se v cik – cak hoji spuščamo v dolino in naš Branko pravi, "ti samo hojdi, hojdi"!

Še pod tole skalco gremo, za tem ovinkom bi se lahko videlo že kaj bolj konkretnega ?

Res je, pogled na Hrastnik in železniško postajo samo, da bi prišli pravočasno, saj bomo, a ne Branko ?

V Hrastniku, še čez most in na cilju smo. Iz Kuma pa je za nami prineslo eno veliko, veliko snežinko.

Ko gremo čez most, se zazrem v Savo in nehote se spomnim pesmi, ki jo je nekoč prepeval Marijan Smode …. A morda nekoč pa le, čista reka vrne se …..